Zakaj stomatologija?

Edini pravi odgovor je… ker je Ljubezen.

Podvprašanja so vsekakor dovoljena.
Neusmiljeno sem si jih postavljala, vse od takrat, ko se je moja jasna vizija, da bom kot nevrokirurginja uspešno sestavljala sivo in belo snov — izčrpana, a ponosna, „rešen je, živel bo brez posledic“ —, nenadoma in brez opozorila, brez prostora ali časa za kakršno koli drugo smer v mojem šolanju, znašla na Fakulteti za stomatologijo.
Prav takrat so se začeli plazovi podvprašanj. Odgovorov nisem poznala. Niti na enega samega.
Brez Googla, psihologa, življenjskega trenerja, Louise Hay ali podobnega pomočnika sem se odločila, da spustim. Vedela sem, da ima Bog drugačne načrte… belo haljo z mavričnim leskom. Izšlo se je, uleglo se je, sedlo je na svoje mesto….
Naj bo Bog, vesolje, kvantna fizika ali Karapandžina kuharska knjiga, vseeno… narejeno je bilo s kirurško natančnostjo, po meri mojega srca.

Ker verjamem v ljubezen, živim ljubezen. Postregla je z odgovori, očistila poti, vse svoje odtenke stisnila v eno samo datoteko. To je bilo davno. Traja neskončno in se imenuje stomatologija.
Definiram jo vsak dan, da ji dam sijaj, ki si ga zasluži. Nikoli zadovoljna, ker ljubezen nima definicije.
Zadovoljna, morda.
Naj torej začnem…

Spoštovanje kot absolutna prednost do človeka, ki mi zaupa svoje zdravje in svoj videz. Hvaležna in dolžna vsakemu od njih za srečo, ki so mi jo dali z nasmehom, vzklikom veselja, objemom priznanja, da sem v njihovo življenje prinesla veselje. Če bi bil le eden, jaz pa sem jih naredila mnogo, si potem predstavljajte, kako veliko je moje srce.
Potem umetnost, kot način izražanja in osvobajanja, kjer vso svojo ustvarjalnost, dar in predanost vlagam v ustvarjanje novega nasmeha. Oblikovanje obrazov, poleg zob, s katerimi se izpolnjujem vsak dan, je moja druga strast, ko pustim, da moji prsti in duša iz gline oblikujejo njihovo trenutno resničnost.
Da sem svoj hobi prinesla v svoje delo, je bilo zagotovo del načrta, ki ga je Bog nekoč imel…
Če bi živela še nekaj vzporednih življenj, bi bila v enem od njih psihologinja. Tudi to ljubezen živim v svojem poklicu, v eni neločljivi vezi. Pacient je človek, ne lastnik 32 zob. To je točka, kjer se začne medicina kot humana znanost, in ne tovarna zob v svoji industrijski coni.